Na podlagi hipotez, ki so jih v zadnjih treh stoletjih izdelali številni učenjaki, kot Descartes, Buffon, Kant, Laplace, Hoyle in drugi, sta se izoblikovali v bistvu dve vrsti teorij o nastanku Osončja. Po prvi naj bi planeti nastali zaradi učinkov prehoda neke zvezde blizu Sonca: natančneje, planeti naj bi bili deli snovi, ki se je dvignila in odtrgala od neke zvezde zaradi plime, ki jo je povzročila druga zvezda.
To teorijo so zavrgli, kajti zaradi razdalj med zvezdami (v povprečju štiri svetlobna leta) in velikosti zvezd (v povprečju štiri svetlobne sekunde) je zelo majhna verjetnost, da bi se to moglo zgoditi. Danes na splošno priznavajo nebularno teorijo, ki temelji na Kant-Laplaceovi hipotezi, da so vsa telesa v Osončju nastala pred kakšnimi 4,5 milijarde let iz meglice medzvezdne snovi. Pod vplivom vrtenja naj bi v središčcu meglice nastala sredica iz plinov in prašnih delcev. Ko je dosegla
potrebne fizikalne lastnosti, so se sprožili procesi jedrskih zlitij in sredica je začela svetiti (Sonce). V oddaljenih in hladnejˇsih zunanjih območjih naj bi iz meglice nastali trdni planetezimali, iz katerih so z nalaganjem meglične snovi nastali planeti.
